Bine Žalohar: »Nekega jutra sem med deskanjem na valovih 10 metrov stran od sebe zagledal plavuti.«
Vsestranski športnik, ki mu »normalne« telesne aktivnosti enostavno niso predstavljale dovolj močnega izziva, se danes najraje znajde na zasneženih strminah. V svojih 25 letih je vsakdanje dni pobarval s svojim čopičem in se odločil za nenavaden način življenja. In če ne bi bil to zgolj slogan znane reklame, bi ob videnih posnetkih dejansko lahko verjeli, da ima krila. Z ali brez energijske pijače. Bine Žalohar.
Bine, ti si free ride smučar. Nam lahko razložiš, kaj to pravzaprav pomeni? Ravno tako smučaš v označenih progah smučišč?
Da, sem freestyle-freeride smučar in veliko časa preživim v označenem območju in sicer v snežnih parkih. Ko pa je snega veliko in so pogoji dobri (pomeni, da je varno!) pa preživim kar precej časa v t. i. backcountryju (zunanjost označenih smučišč). V zadnjem letu precej več kot prej, saj sam sredi dvoletnega filmskega projekta Untouched pod taktirko Legit films, v katerem bomo novembra 2012 skušali prikazati nekoliko bolj svežo različico smučanja in deskanja zunaj smučišč. Zakon bo, se splača pogledat! Več na untouchedslo.blogspot.com (v mesecu dni štartamo z novo internetno podobo ter uradnim video napovednikom).
Kljub temu, da sem trenutno 100 % predan projektu, me čaka nekaj tekem za svetovni pokal v disciplini slopestyle in nekaj ostalih big air tekem, kajti olimpijske igre v Sochiju 2014 se približujejo, kjer je z letošnjo sezono dobila svoje mesto tudi naša disciplina.
Našli me boste povsod na snegu. Tudi na položnih progah, ko bom učil smučanja angleške turiste na Voglu. Sem namreč učitelj alpskega smučanja 3 in demonstrator smučanja prostega sloga.
A vendar to ni edini šport, s katerim se ukvarjaš…
Ne! Kot bivši tekmovalec v spustu z gorskimi kolesi mi je kolo ostalo v krvi in v prostem času velikokrat skačem z bmxom na dirt progi v gozdu. Poleti tudi surfam na valovih, kar mi predstavlja kvalitetno sprostitev na morju in nov izziv. Surfanje je definitivno na tretjem mestu. Poleg tega pa najdem čas tudi za večino ostalih športov v naravi, ki so tudi »kul«.
Prihajaš praktično iz središča Kranja, večina tvojih sovrstnikov se je odločila za nogomet, košarko ali igranje harmonike. Kako, da si se ti odločil za “downhill”?
Smešno ja, če pomislim da sem s šestimi leti začel z nogometom in po 9 letih presedlal na kolo, ki je bilo moja strast nadaljnjih šest let. Potem sem čisto po naključju pričel s smučanjem (prej sem rekreativno deskal od 4. razreda osnovne šole dalje). Seveda mi ni bilo dovolj le zavijanje na sveže poratrakiranem smučišču, zato se je kmalu pričelo s skoki na skakalnicah, vožnji po drsnih objektiv, v snežnem žlebu in nato izven urejenih smučišč. Enostavno mi »normalni« športi niso predstavljali dovolj velik izziv. Igram pa na kitaro in pred kratkim mi je punca tudi podarila ukulele. (smeh)
Zaključuješ študij na Fakulteti za šport. Kako usklajuješ vsa potovanja ter treninge z zasebnim življenjem in študijem?
Trenutno sem na poti v zadnji letnik Fakultete za šport in moram priznati, da mi v teh letih študija s strani fakultete ni bilo ravno postlano. Recimo, da se da, ampak sem mnenja, da bi precej hitreje prišel do diplome, če se ne bi ukvarjal s športom. Potovanja so del tega načina življenja in včasih zna biti precej naporno, vendar se znova in znova veselim novih dežel, ljudi, kulture in zanimivosti. Povsod najdeš kaj zanimivega. Predvsem zgodbe s potovanj so velikokrat smešne, če ne celo bizarne. (smeh)
Kako pa bližnji sprejemajo tvoje odločitve o ekstremnih športih?
Živim z mamo, ki me podpira. V preteklosti sva se okrog tega veliko prepirala, vendar mislim, da je počasi dojela in to sprejela. Punca pa tudi »trpi«, ko me ni, vendar me podpira in se na koncu vse izzide lepo in prav.
Šport in volja sta te vodila že na različne konce sveta, med drugim si kar nekaj časa preživel na snegu v Avstraliji, deskal na valovih na Baliju… Bi lahko izpostavil kakšno zanimivo izkušnjo, morda mesto, ljudi, njihove navade?
V zadnjih treh letih sem obiskal 25 držav in ena izmed teh je bila Avstralija, kjer sem delal kot učitelj in trener smučanja zadnji dve poletji. Tam sem spoznal nove, drugačne ljudi, ki me niti ne mikajo. Bolj se mi dopade Azija in zahodna mentaliteta. Azijci so prijazni, zahodnjaki pa mentalno naprednejši. Bali, Singapur, Kuala Lumpur so bili postanki na poti domov, ki pa so mi odprli oči. Ni bistven denar, ampak svoboda. Če le te nimaš, boš kaj hitro nesrečen in omejen.
V Avstraliji sem imel na dovozu hiše, v kateri sem stanoval, bližnje srečanje z dvometrskim kengurujem. In to okoli polnoči, ko sem se vračal domov. Najprej sem mu posvetil z mobitelom, da bi ga prestrašil, vendar se ni dal zmotiti in je dvakrat odskočil proti meni. Seveda sem v istem trenutku končal v travi za ograjo, ves prestrašen. Danes se temu smejim, ampak takrat me je pa dogodek kar precej prestrašil. (smeh)
Prav tako zanimiva je bila izkušnja v vodi in sicer na Bondi beachu v Sydneju, kjer sem deskal na valovih s kolegi. In nekega jutra, okoli 7. ure, sem 10 metrov stran od sebe zagledal plavuti. Odrevenel sem in samo gledal proti obali, če je kdo na plaži. Skoraj 100 metrov stran je bilo veliko ljudi, vendar v tistem trenutku nisem mogel napraviti ničesar. Tudi znanje deskanja takrat še ni bilo na tolikšnem nivoju, da bi sproščeno zajahal val in se odpeljal do obale. No, potem mi je le prijatelj zažvižgal, da so samo delfini in da naj ne bom tako »posran«… Kamen in še marsikaj drugega se mi je odvalil od srca.
Indonezija je super, Balinezijci so se me dotaknili s preprostostjo in prijaznostjo, prav tako sem po svetu spoznal veliko kultur in opazil marsikaj. Težko je vse strniti v par stavkov. Več najdete na mojem blogu www.binezalohar.com
Narava tvojih športnih aktivnosti zahteva kar nekaj poguma, a v koraku z adrenalinom pridejo tudi poškodbe. So bile kdaj že kakšne resne? Takšne, zaradi katerih se porodijo pomisleki o nadaljevanju rizičnega športa?
Pred šestimi leti sem si poškodoval koleno. Tri strgane vezi, poškodovan meniskus in hrustanec. Rehabilitacija je trajala eno leto, mentalna rehabilitacija pa skoraj dve leti. Letos sem padel na glavo in si poškodoval vratna vretenca. Prav tako kar huda poškodba, vendar na srečo brez posledic. Med sezonami je veliko poškodb tudi po sezoni na biciklu. Tako je in s tem sem se hitro sprijaznil. V športu se mi zdi, da več pomenijo zmage nad premaganimi napori, poškodbami in trudom kot pa sam rezultat, ki z malo nagrado nikakor ne poplača vsega. Prav tako je potrebna ustrezna fizična pripravljenost. Mene ne boste videli v fitnesih, ampak pri vsakodnevnem udejstvovanju v katerem koli športu. Dober sem v toliko športih, ki so si tako različni, da enostavno ne potrebujem telovadnic in neumnih prehranjevalnih navad. Mogoče sem starokopiten, vendar sem zrasel na mesu in hiperaktivnosti in ta način mi najbolj ustreza. Preprosto se mi ne da »švicati« v zatohlih prostorih polnih s prepotentnimi »strokovnjaki«.
Si sploh predstavljaš življenje brez ekstremnega športa?
Beseda ekstremno je ekstremno obrabljena v današnjih medijih. To so športi, ki zahtevajo drugačen pristop, talent in veliko raznolike fizične sposobnosti. Adrenalin se sprošča v malenkost večji količini, ampak to še ne pomeni, da so to adrenalinski oz. ekstremni športi. So drugačni, seveda. In jaz si življenja brez tega nikakor ne predstavljam, saj pravzaprav hranim šport kot on hrani mene.
Kaj se ti je dogajalo v glavi, ko si prvič skočil s smučmi, naredil salto, se obračal v zraku, letel na tla..?
Mogoče je bilo naključje ob uspelem pristanku na začetku moje kariere nekoliko večje, kot je sedaj. Vsakega trika se lotim premišljeno in ga v glavi ponovim neštetokrat, preden ga zares poskusim na snegu. Vse, kar naredim, je tisto, kar znam oz. je v moji glavi. Včasih pride do napake, vendar nikakor ni naključje. Tudi, če skočim 30 metrov daleč in se ob tem obrnem trikrat okoli vodoravne in dvakrat okoli prečne osi naenkrat. Tako kot nogometaš tudi jaz ponavljam trike, zavoje, skoke vsak dan. Včasih je za popolnost giba potrebno tudi 10 000 skokov, kar pomeni 2-3 leta treninga. Sem mnenja, da popolnega giba ni, je le zelo podoben približek temu, ki loči najboljše od dobrih.
Veliko časa preživiš na prostem, narava je pravzaprav tvoj, malodane, prvi dom. Si bil že kdaj ujet v krempljih njene nemilosti, recimo, se je nepričakovan sprožil kakšen plaz ali kaj podobnega?
Veliko časa preživim v gorah. Pozimi velikokrat prav zaradi tega treniram v slabih pogojih (megla, veter, padavine), da bi se čimbolj približal k avtomatizaciji. Včasih te marsikaj preseneti. Lahko je zamujena gondola, kar pomeni spust v dolino po neznanih poteh. Včasih pride do precenjevanja razmer izven smučišč, kar vodi do plazov, vdorov, skratka potencialnim smrtnim izzidom. Sprožil sem kar nekaj plazov, najbolj pa mi bo v spominu ostal edini posneti pobeg na Kaninu, ko sem ubežal kloži, ki se je sprožila nepričakovano in obenem »falil« dve brezni z globino 80+ metri. To si lahko ogledate na spletu. Neprijetna izkušnja, vendar nujno potrebna pri pridobitvi znanja o gorah. NIKOLI ne precenjuj sebe, opreme ali pogojev. Če v sebi čutiš čisto majhen dvom o varnosti spusta, tega raje ne stori.
Foto: RudiWyhlidal
Kakšen je pravzaprav tvoj odnos do narave?
Za napredek potrebujem boljše pogoje, s tem boljšo infrastrukturo in mehanizacijo na smučiščih, kar vodi do nepremišljenih oz. neprimernih posegov v naravo. Zavedam se tega, da nič ni večno, vendar bi se z nekoliko več vložka v ekološko prijaznejše produkte, izplačalo nele lastnikom smučišč, direktorjem hotelov v dolinah, poslanikom v državnem zboru, pač pa človeštvu. Dejstvo je, da se zemlja ohlaja in razno razna pranja možganov o segrevanju mene ne ganejo. Možnost je, da pride do ledene dobe in to zna biti velika težava tudi za naše potomce, ki jim je treba z ozaveščenostjo zagotoviti ustrezne življenjske pogoje in pravico, da užijejo vse, kar smo užili mi.
V klubu 1080 imamo kar 50 mladih članov, ki jih preko kempov in treningov tudi opozarjamo na pomembnost vsega tega, ampak mladina tega še ne »šteka«. Mogoče veliko govorijo, vendar dejanja ostajajo nasprotna. Način delovanja državne politike bi mogoče spremenil marsikaj.
S čim meniš, da bi lahko najbolj okrepili zavest o ekološki osveščenosti?
Z novimi produkti, ki so verjetno že na razpolago, vendar razni gospodarstveni lobiji ostajajo premočni, da bi dovolili ta prehod zaradi lastnih koristi. Kot posameznik lahko prisostvujem z ločevanjem odpadkov, ekološkimi produkti, vendar konec koncev prepotujem veliko kilometrov v avtu na dizelski pogon.
Žana Leskovar, avgust 2011
Foto: Domen Bizjak, Samo Vidic, In water, Peter Fettich
Ni komentarjev:
Objavite komentar